Pojem tranzicija oz. prehod na področju vzgoje in izobraževanja uporabljamo vedno, ko želimo poimenovati prehod iz enega učnega okolja v drugega (npr. iz družine v vrtec, iz vrtca v šolo iz enega razreda v drugega ipd). Prehod med temi različnimi okolji običajno prinaša pozitivna pričakovanja, hkrati pa tudi stres in strah. Kakšno bo razmerje med njimi, je odvisno od razlik med enim in drugim okoljem tako v socialnem, kot tudi fizičnem pomenu. Prehod je namreč tem lažji, čim manjše so razlike med »starim«, znanim in »novim«, neznanim okoljem. V prehodnem obdobju naj bi odrasli otroku olajšali prehajanje med dvema različnima tipoma aktivnosti in okolja, ki se nanaša tako na spremembo fizičnega in socialnega okolja (Vonta, 1993).

Klasično razumevanje kontinuitete v 60. in  70. letih prejšnjega stoletja, je predvidevalo prilagajanje programa vrtca na zahteve šole. Takrat so bili oblikovani številni (kompenzacijski) programi, ki naj bi prispevali h kontinuiteti ter otroka pripravljali na šolo.

V sodobnosti kontinuiteto razumemo razvojno- procesno, kar pomeni razmislek in iskanje načinov, kako naj se institucija (ko govorimo o prehodu v vrtec) oz. obe instituciji (ko govorimo o prehodu med vrtcem in šolo) prilagodita otrokovim razvojnim zmožnostim in posebnostim v tem obdobju.

Kaj torej lahko storita instituciji? V prvem primeru strokovni delavci vrtca načrtujejo in izvajajo različne strategije, ki omogočajo pretakanje informacij med družino in vrtcem in pripomorejo k boljšemu spoznavanju obeh akterjev: npr. igralne urice, namenjene staršem na starševskem dopustu, nudenje vrtčevskega igrišča v uporabo lokalni skupnosti, individualno srečanje s starši pred vključitvijo otroka v vrtec, seznanjanje strokovne delavke z otrokovimi rutinami, skupno načrtovanje uvajanja v vrtec, omogočanje otroku prinašanja domačih predmetov v vrtec…). V drugem primeru pa vrtec in šola načrtujeta in izvajata dejavnosti, ki potekajo preko celega šolskega leta in so namenjene zagotavljanju kontinuitete v pristopih (medsebojna srečanja vzgojiteljev in učiteljev- oblikovanje učečih se skupnosti, skupna usposabljanja, skupna refleksija ViZ procesa) in  seznanjanju otrok z novim okoljem (skupne dejavnosti vrtčevskih in osnovnošolskih otrok). Ena od strategij mehčanja prehoda na začetku šolanja je tudi organizacija pouka, ki temelji na cikličnem vključevanju vzgojitelja v prvi razred, kar pomeni, da se vzgojitelj s skupino otrok iz vrtca vključi v prvi razred, je tam eno šolsko leto ter se naslednje leto vrne v vrtec. V praksi ta model iz različnih razlogov ni zaživel, čeprav se je v okviru raziskave, ki smo jo v Centru za kakovost Korak za korakom izvajali (Vonta, 1993), izkazal kot tak, ki otrokom v obdobju prehoda omogoča največ podpore.

 

Vir:

Vonta, T. (1993). Zagotavljanje kontinuitete vzgojnoizobraževalnega dela na prehodu iz vrtca v šolo: elaborat raziskovalne naloge (1. faza). Ljubljana: Pedagoški inštitut.